Iz življenja Marjana Kozine (1907 - 1966)
Stari slovenski družini, očetu Juriju in materi Marici, se je 4. junija 1907 v Novem mestu rodil sin Marjan. Glasbena tradicija v domačem okolju ter prijateljstvo organista Ignacija Hladnika sta ga že po začetem študiju filozofije in matematike na ljubljanski univerzi potegnila k študiju glasbe na Dunaju (pri Josephu Marxu) in v Pragi (pri Josefu Suku). Njegova želja po komponiranju je bila neizmerna. Odločitev, da se povsem posveti glasbi, mu je olajšal dirigent Mirko Polič, ki je ugodno ocenil njegov prvi resnejši skladateljski poskus, skladbo za orkester z naslovom Kralj Matjaž.
Komponiranje ni bilo edino področje delovanja Marjana Kozine. Pisal je tudi knjige o glasbi in prevedel vrsto romanov. Prav tako se je ukvarjal s pedagoškim delom na ljubljanski Akademiji za glasbo. V posebno veselje mu je bilo pisanje satir in humoresk. V teh del(c)ih je duhovito ošvrknil neskončni seznam človeških neumnosti in nečimrnosti; vsakogar je zbodel, a nikogar udaril. Bil je pronicljiv opazovalec in tenkočuten pošlušalec. V dolenjski oštariji ali na piranski Punti je znal ure in ure poslušati kmečke oziroma ribiške zgodbe ter se iz njih učiti.
Marjana Kozino je življenje nosilo daleč po svetu. V srcu pa je vedno ostal Dolenjec, Novomeščan in - kot je sam ponosno povedal - Trškogorec. Njegova glasba je največkrat zapela o prelepi rojstni pokrajini. V baletu Bajke in povesti o Gorjancih je oživil vilinji ples in škrata Guglja.
Poln načrtov je Kozina snoval svojo drugo, ˝dolenjsko˝ simfonijo. Dokončal je le prvi stavek z naslovom Davnina. V njem je tematiziral prihod slovencev v deželo ob Krki. Ostali stavki Kapitelj, Zelena voda in Gora poje so žal ostali le v osnutkih. Tudi za opero o Martinu Krpanu in Cyranoju de Bergeracu mu je bil čas premalo odmerjen. Toda med nami so ostala njegova sončna in pretresljiva dela.
Kozina je bil po svojem umetniškem prepričanju romantik. Zanj glasba kot čista igra zvokov ni obstajala; nekaj povsem določnega mu je postala šele tedaj, ko je moral posredovati povsem določene čustvene vsebine. Morda prav zato v njegovi zapuščini skoraj ni komorne glasbe ter ˝čiste˝ simfonije in koncertov. Kozina je v naši zavesti ostal zapisan kot muzik povsem določenih razpoloženj in skladatelj, ki je s svojimi deli obogatil slovensko glasbeno ustvarjalnost ter jo ponesel tudi čez meje domovine.
